Ho, ho, ho
Prdnil sem, pa kaj. Saj to ni nič takšnega. Bilo mi je dovolj. Non-stop neko nerganje, prilagajanje. Ja, pa kaj še. Sošolka z malo daljšimi skodranimi lasmi, katere imena si nisem mogel nikakor zapomniti me je dregnila in se prijela za privihan nosek. Dregnil sem jo nazaj in seveda je morala takoj začet kričat »učiteljica, Mirko me je pod rebra kresno, pa spustil ga je«. Mlada učiteljica, namazana skoraj do kolen, s postavo ki bi ji jo zavidala marsikatera zvezdnica, se ni zmenila za nerganje sošolke, naprej je brala svojo priljubljeno Lady, najverjetneje staro skoraj teden dni in sesala prst, kot da bi oblizovala napol dokončan sladoled. Vsake toliko je malo zavzdihnila, si popravila zlato pričesko in si porinila očala nazaj na vrh nosu. Včasih je pogledala ven, kjer se je ponavadi ob pet do štiri ustavil voznik rdečega kabrioleta in noro mahal. Nisem si mogel kaj, da ga ne bi spustil še enkrat. Takrat se je že pol vrtca obrnilo proti meni in se prijelo za svoje smrkave nosove.
Rajko se je smejal, nič mi ni rekel, le smejal se je. Že takrat sem vedel, da je moj najboljši prijatelj. Vsak dan sva skupaj prišla v vrtec, skupaj pokukala pod kakšno krilo, ki je prišlo mimo, ko sva se skrivala pod klopjo, potem pa se pritajeno smejala, dokler naju učiteljica ni potegnila ven in naju postavila v kot. Nikoli nisem prav razumel te kazni, še naprej sva se napreč smejala in načrtovala naslednje podvige. Po četrti uri sta po naju prišli mami in naju iztrgali iz krempljev pisanega vrtca.
Učiteljici sem pomahal. Najverjetneje me ni niti videla, ker je že vlažila ustnice vozniku rdečega kabrioleta. Nato se je usedla na sovoznikov sedež in ga začela priganjati. Za vogalom sta zginila ob zvokih Nirvane. Hvala bogu, da jih nisem rabil dolgo poslušat.
Čez 10 let
Srednja šola za računalništvo.
Usedel sem se v zadnjo klop, kot vsako leto na prvi šolski dan. Poleg mene se je usedel Rajko, z obrazom utrujenim od blazine in očmi utrujenih od pijače, škatle cigaret in še kakšne lepotice povrh. »Ktera je bla včeraj na vrsti? Stari tebe bo enkrat pobralo od bab.« Rajko je s skrokanim glasom komaj izustil: »Na mino sem prleto stari, na mino… Sploh nea vem kaj me je troflo… ko da bi me vlak povozo« Ni rabil dolgo, da je pritegnil mojo pozornost: »Ja kaj si te zaj spet najšo? Ti pač maš srečooo.. » Ni mi odgovoril, le glavo je naslonil na torbo in nekaj zajamral. Posvetil sem se sošolkam, ki so se čez počitnice nenormalno »razvile« Hvala bogu, da je september še dovolj dober, da si tu in tam katera privošči kratko krilo in tangice. Navadke si oblečejo samo še mamine maze, ki komaj vidijo izpod očal in bulijo v knjige.
Our pretty dog named Sara